Pianist Milan Stanisavljević je s triom objavil drugo avtorsko ploščo jazza in ene obdelave.
Pianist Milan Stanisavljević je leta 2011 pri založbi Celinka objavil prvo avtorsko ploščo Awakening. Pričujoča naslednica Sound Quest je izšla pri avstrijski založbi Barnette Records, na njej pa se spet predstavlja s svojim triom, šestimi avtorskimi skladbami in aranžmajem Monkove skladbe Pannonica.
Kot je zapisano v uvodnih besedah na plošči, naslov ni naključen: po »prebujenju« je čas za »lov na zvok« ali, bolje, za raziskovanje. Čeravno je osnova že trdno zastavljena na prvencu, je zanimivo slišati, kako trio nadgrajuje že zastavljeni zvok v novih avtorskih poglavjih. Zasedba se (pričakovano) ne zadovolji z doslej narejenim, njen cilj ni izdajanje plošč za grajenje diskografije, pač pa za raziskovanje sobivanja »klasičnega« in »sodobnega«, ki se konča v učinkovitem ustvarjalno-poustvarjalnem (če za zaključek avtorskega dela albuma štejemo skladbo št. 7 ali 8; oboje je možno) prepletu obojega.
Čeravno lahko poslušalec sam zase mirno špekulira, kaj bi se zgodilo, če bi pričujočim skladbam dodali besedila in vokal, vsaka dobra glasba tudi sama pripoveduje besedila. Trio začne s skladbo Old School, ki je skorajda programski uvod v že omenjena iskanja razmerij zvoka. Seveda tudi pri »old school« ne gre za popolnoma klasično jazzovsko komponiranje, ampak Stanisavljević znotraj »klasičnega« okvira nekakšnega skorajda »salonskega« uvodnega razpoloženja išče prostorčke za odmik od standardnih pristopov h komponiranju za klavir, bas in bobne. Klavir je sicer še vedno osrednje glasbilo na albumu, bas (Milan Nikolić) in boben (Andjelko Stupar) mu nikoli docela ne vzameta zvočnega prostora, kar je tudi prav; tovrstna glasba potrebuje močno osnovno jedro, na katero je moč napenjati dodatne zvoke in obrazce, ki na plošči iz skladbe v skladbo bolj rastejo k finalu, torej k dvojici Quiet Mountain/Pannonica. Tako plošča postane koncept, zaobjet z dvema različnima poglavjema, ki se avtorsko srečata nekje na sredini, tam pri četrti, peti skladbi (Furia, Down to Earth/Song for J). Bas in boben seveda pomembno prispevata k zvočni sliki; bobnarski prehodi v Furii in subtilno basovsko podlaganje, ki ne teži k igranju osemsto tonov v minuti, prav tako ga ne zanaša v funkovske obrazce, kar bi se v Furii kaj lahko zgodilo, dokazujeta, da gre za glasbenike, ki vedo, kdaj in kako kaj zaigrati. Naslovi skladb že sami po sebi narekujejo tempo in s tem tudi razpoloženja: Lantana’s Breeze, Furia, Quiet Mountain … Tudi Monkova Pannonica nikakor ni daleč od siceršnjih razpoloženjskih diverzij tria; v vsaki skladbi si lahko predstavljamo različne letne čase, Lantana’s Breeze je po občutju lahko poletna, zgodnjejesenska ali zgodnjepomladanska pesem, na katero bi, če za trenutek zaidemo v arzenal slovenskih pesnikov, vsak zase sodila tako Minatti kot Šalamun. Down to Earth je prav tako precej minattijevska.
Trio je ploščo posnel v dveh decembrskih dneh leta 2014 v studiu Primoža Grašiča v Škofji Loki. Nikakršnih hudih tehnik in postopkov torej, lahko si kar predstavljamo, kako je potekalo snemanje. Produciral je sam Stanisavljević, v nagovoru k albumu izpod peresa Tine Lešničar pa lahko preberemo ustrezen povzetek »pesniškega« dela Stanisavljevićevega komponiranja: »Milan si vzame čas za razvijanje liričnih tem in ustvarja različne vtise, od kolebanja in pričakovanja neznanega do upanja, zvedavosti, odločnosti …« Če bi iskali skupni imenovalec plošče, bi ji lahko rekli tudi »meditativna«, vendar ne v smislu dandanašnjih modnih duhovnih praks, pač pa bolj v raziskovalnem smislu; če se ob tej glasbi sprostimo, nas hkrati vabi tudi k razmišljanju. In kot smo že zapisali: občutek različnih in prepletajočih letnih časov na njej je eden od indikatorjev te usmeritve. Če srečamo »panonskega« Monka, lahko srečamo tudi Basieja ali Ello aprila v Parizu …
Matej Krajnc