Urejeno, a s pridihom svobode. Realistično in obenem neverjetno zasanjano. Celovito, pa kljub temu neprestano spreminjajoče.
Klopotec, 2020
Napisati glasbo, ki bi odražala avtorjev slog in obenem dopuščala izražanje instrumentalnega karakterja prav vsakega od sodelujočih glasbenikov, četudi so si ti medsebojno dokaj raznoliki, gotovo ni lahko. A Milanu Stanisavljeviću, pianistu, ki se je jazzovski glasbi posvetil potem, ko je slišal Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina, je to uspelo. Morda gre, vsaj delno, za posledico pedagoške izkušenosti, saj je srbski pianist in diplomant beograjske glasbene akademije, ki je sočasno obiskoval graško univerzo, kjer je tudi magistriral, kot profesor jazz klavirja dejaven na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ta je tudi sicer že vrsto let njegovo domače mesto, zato je glasba z albuma Eastern Star v primerjavi s predhodniki nastajala izključno v slovenski prestolnici, a je bila navkljub temu doslej večkrat predstavljena na jazzovskih festivalih v tujini, denimo beograjskem in novosadskem.
Kvintet, ki ga je Stanisavljević zbral pod lastnim imenom – poprej je deloval pretežno s triom – združuje saksofonista Boštjana Simona in trobentača Igorja Matkovića. Oba v kompozicije vnašata zvočno barvitost, obenem pa veljata za osrednja solista, čeprav je v vseh petih skladbah čutiti, da glasbenike povezuje pianist. Ob slednjem ritmično jedro tvorita še kontrabasist Nikola Matošić in bobnar Predrag Milutinović, edini, zaradi katerega se glasbeniki ne morejo srečevati tedensko. Kljub temu gre za uigrano zasedbo, kar se odraža tako v samih solističnih vložkih kot splošni kompaktnosti zvočnega gradiva, kar je ena od osrednjih značilnosti tega glasbenega rokopisa poleg neverjetne slogovne širine in čvrste ritmične osnove, ki zna marsikdaj tudi krožiti (He Exactly, Faith) ali presenetiti s kakšnim obratom (Medley Pulsar). A kontrasti so ne glede na to vpeljani mehko, posamične glasbene misli pa zato druga v drugo prehajajo izredno gladko, kar kaže na obvladovanje aranžerskih postopkov. Dober primer tega je tristavčna Medley Pulsar z vseprisotno, ponavljajočo se temo, pridihom minimalizma skandinavskih jazzovskih triov, na kar v enaki meri spomni sklepna The Echoes Of A Wounded Soul, in energičnim ritmičnim pulzom, ki ga ponekod prekine le vstop saksofona oziroma trobente. Pravkar omenjena instrumenta narekujeta misli drugega, se dopolnjujeta, podvajata, na koncu drugega stavka Ethera pa za trenutek celo odplujeta v svobodnejše svetove, medtem ko nemudoma zatem odločno vstopi ritem sekcija in popelje v tretji, naslovni stavek, v katerem se igra nazadnje sklene tako, da zvok sofisticirano odlebdi v svetove onkraj dojemanja.
Poudarjen bas, tudi sicer značilen za kompozicije z Eastern Stara, solistično vlogo prevzame v skladbi Faith, večkrat pa se znajde v vlogi povezovalca dveh gradnikov, denimo v uvodni He Exactly, posvečeni Ratku Divjaku, v katero vodja zasedbe povede z daljšim, subtilnim klavirskim uvodom. Kasneje se basu v eni od variacij pridruži saksofon, ki podvoji linijo in se prav tako na več mestih znajde v vlogi povezovalca teme s solističnimi vložki oziroma obratno. V tem pogledu izstopa Weight Of Thought, vendar bi bilo izpostavljati kateregakoli od solistov pravzaprav nepravično. Eastern Star je namreč ena redkih izdaj, pri kateri so vsi sodelujoči povsem enakopravni in nepogrešljivi, ne pa tudi pretirano izraziti. Vsak med njimi svojo nalogo opravi več kot odlično in s tem soustvari končni rezultat, ki stremi k modernemu jazzu, upoštevajoč tradicijo. Slednje potrjuje Faith, ki očitno namiguje na ritmično osnovo skladbe My Favourite Things Johna Coltraina. Sicer daljše kompozicije ves čas prehajajo med ritmičnimi formami in liriko melodičnega toka, kakršen se sprva kaže tudi v zadržani The Echoes Of A Wounded Soul. A ker razgibanosti navkljub izdelek Milana Stanisavljevića zveni izredno celovito, je jasno, da kot avtor in aranžer, navsezadnje niti kot instrumentalist, ne stremi k izpolnjevanju pravil, pričakovanj ali kakršnihkoli drugih zahtev samega žanra ali izbranega sloga, temveč navdih črpa v sebi in glasbi, ki mu je blizu, jo spoštuje in s katero se lahko poistoveti. Najbrž je prav zato Eastern Star kljub kompleksnosti prav neverjetno poslušljiv album in, kar je še veliko pomembnejše, popolnoma iskren.
Nina Novak , Jazzetna